PASIVNE HIŠE

POVZETEK KRITERIJEV, KOT S STANDARDOM DOLOČENO

1. Potreba po toplotni energiji za ogrevanje – največ 15 kWh/(m²a)

   Potreba po toplotni energiji za ogrevanje, imenovana tudi energetski kazalnik, ne sme presegati 15 kWh/(m²a), izračunano po PHPP (paket za načrtovanje pasivne hiše). PHPP je znanstveno potrjen in zagotavlja zanesljive rezultate glede na statistične razpršitve letne potrebe po toploti za ogrevanje.

   
   

2. Potrebna ogrevalna moč – največ 10 W/m²

   Alternativno se lahko stavba optimizira tudi na največjo potrebno ogrevalno moč 10 W/m², namesto letne potrebe po ogrevanju 15 kWh/(m²a). Če je ta vrednost dosežena, lahko ogrevanje poteka prek prezračevalnega sistema, kar odpravlja potrebo po dodatnem ogrevalnem sistemu in prihrani stroške. Inštitut za pasivne hiše priporoča to metodo kot posebno ekonomično rešitev za distribucijo toplote. Kljub temu so v pasivni hiši možni tudi vsi drugi sistemi ogrevanja, ki so zaradi nizke energetske potrebe v pasivnih hišah lahko manjši in cenejši.

   
   

3. Potreba po obnovljivi primarni energiji (PER) – največ 60 kWh/(m²a)

   Visoka termična kakovost pasivne hiše ni določena le s potrebo po ogrevalni energiji in največjo potrebno ogrevalno močjo, temveč tudi s skupno energetsko učinkovitostjo stavbe, vključno s sistemom ogrevanja, pripravo tople vode in porabo električne energije v gospodinjstvu. Inštitut za pasivne hiše ocenjuje celotno energetsko potrebo stavbe na podlagi prihodnjih scenarijev oskrbe, ki temeljijo na prehodu na obnovljive vire energije. Scenarij vključuje proizvodnjo energije iz fotovoltaičnih in vetrnih elektrarn ter dva tipa shranjevalnih sistemov (kratkoročni in dolgoročni), ki izravnavajo neenakomerno razpoložljivost sončne in vetrne energije. PER-faktor opisuje energetske izgube v sistemu med proizvodnjo in porabo energije. Če se energija porabi hkrati s proizvodnjo, je PER-faktor blizu 1, kar pomeni minimalne izgube. Če se energija proizvede poleti, a porabi pozimi, nastanejo visoke izgube pri shranjevanju, kar vodi do visokega PER-faktorja. Zato je v pasivni hiši še posebej pomembno zmanjšati potrebo po ogrevalni energiji.

   
   

4. Test zrakotesnosti (n50-vrednost) – največ 0,6 h⁻¹

   Ovoj stavbe mora biti zelo zrakotesen in odporen na veter. Upoštevanje tega kriterija se preveri z merjenjem tlačne razlike (Blower Door Test), pri katerem n50-vrednost ne sme presegati 0,6 h⁻¹. Med testom se v stavbi ustvari nad- in podtlak, kar omogoča zaznavanje uhajanja zraka skozi netesna mesta, ki jih je mogoče odpraviti.

   
   

5. Specifične referenčne vrednosti posameznih gradbenih komponent

   Za dosego ciljev pasivne hiše morajo posamezni gradbeni elementi izpolnjevati naslednje kriterije:

   1. Koeficient toplotne prehodnosti (U-vrednost) za vse gradnike (prej gradbeni sestavi): ≤ 0,15 W/(m²K) za večje stavbe in ≤ 0,10 W/(m²K) za enodružinske hiše.

   2. Toplotna prehodnost stekel (Ug-vrednost): ≤ 0,70 W/(m²K) z energijskim faktorjem (g-vrednost) ≥ 50 %.

   3. Toplotna prehodnost oken (Uw-vrednost): ≤ 0,80 W/(m²K) vključno s steklom, skladno s standardom EN ISO 10077.

   4. Zasnova stavbe brez toplotnih mostov.

   5. Neprekinjena ravnina zrakotesnosti in zaščite pred vetrom.

   6. Prezračevanje s sistemom za rekuperacijo toplote s stopnjo vračanja ≥ 75 %.

   7. Minimalne toplotne izgube pri pripravi in distribuciji tople vode.

   8. Visoko učinkoviti gospodinjski aparati in energetsko varčna razsvetljava.

   9. Izračuni morajo biti izvedeni s programom PHPP (paket za načrtovanje pasivne hiše).

      
      

6. Certificirane komponente pasivne hiše

   Da bi zagotovili skladnost gradbenih komponent s standardi pasivne hiše, je priporočljivo uporabljati izdelke, certificirane s strani Inštituta za pasivne hiše. Ti izdelki so neodvisno preverjeni glede toplotnih lastnosti, kar poenostavi načrtovanje in zagotavlja preverjene podatke za izračune v PHPP.

   
   

7. Uporaba pasivne sončne energije

   Pasivne hiše s južno orientacijo izkoriščajo sončno energijo. S pomočjo pasivnih oken, ki prepuščajo več sončne toplote, kot je izgubijo, je mogoče znatno zmanjšati potrebo po dodatnem ogrevanju. Pri tem je priporočljivo zagotoviti neoviran dostop sončne svetlobe in uporabiti premične senčilne sisteme za preprečevanje pregrevanja poleti.

   
   

8. Prezračevanje s toplotno rekuperacijo

   Pasivne hiše so stalno prezračevane z natančno odmerjenimi količinami svežega zraka, potrebnega za dobro kakovost notranjega zraka. Približno 30 m³ svežega zraka na uro na osebo zadostuje za zagotavljanje zdravega bivalnega okolja. Toplota iz odpadnega zraka se preko rekuperatorja prenese na sveži zrak, pri čemer se zračni tokovi ne mešajo. V mrzlih dneh se dovodni zrak dodatno dogreje, kar zmanjša potrebo po dodatnem ogrevanju.

   
   

9. Učinkovita raba električne energije

   Z uporabo energetsko učinkovitih gospodinjskih aparatov in sistemov razsvetljave lahko pasivne hiše zmanjšajo porabo električne energije za več kot 50 % v primerjavi s povprečnimi obstoječimi stavbami. Vsi tehnični sistemi, kot so prezračevalne naprave, so zasnovani za nizko porabo energije.

   
   

10. Obnovljivi viri energije

    Preostalo nizko potrebo po energiji je v pasivni hiši mogoče v celoti pokriti z obnovljivimi viri energije. Za dosego trajnostne oskrbe z energijo se priporoča uporaba strešnih in fasadnih površin za proizvodnjo energije. Sončni kolektorji lahko pokrijejo 40–60 % potreb po topli vodi, preostala površina pa je lahko namenjena PV modulom za proizvodnjo električne energije.

    
    

    Standard pasivne hiše je globalno učinkovit temelj za stroškovno učinkovite nič-energijske in plus-energijske hiše.