Zrakotesnost pri sanacijah

Zrakotesen ovoj stavbe je ena od ključnih komponent energetsko učinkovitih objektov. Zlasti iz naslednjih razlogov je nujno, da je vsak objekt ustrezno zrakotesno izveden:

Tehnično / energetski razlogi	Razlogi, povezani z udobjem
Preprečevanje gradbenih poškodb	Preprečevanje zastojev hladnega zraka in prepiha
Preprečevanje izgub energije	Manjša temperaturna nihanja
pri zagotovljenem prezračevalnem sistemu	Preprečevanje širjenja vonjav
	Preprečevanje vdora radona iz tal

Za pasivne hiše se zahtevajo n50-vrednosti ≤ 0,6 h⁻¹, pri sanaciji s pasivnimi komponentami (EnerPHit) pa n50-vrednost ne sme preseči 1,0 h⁻¹. Izvedba novega toplotnoizolacijskega ovoja stavbe običajno vključuje tudi vzpostavitev zračno neprepustne plasti, zato jo je treba ocenjevati po zahtevah za novogradnje.

Opomba:

V Sloveniji je v veljavi Pravilnik učinkovite rabe energije (PURES-3) s pripadajočo tehnično smernico za graditev TSG-1-004:2022, iz katere citiram: "Energijska učinkovitost energetsko manj zahtevne in energetsko zahtevne stavbe je dosežena, če stopnja izmenjav zraka n50 ni večja od 1,5 h⁻¹ za stavbe z mehanskim prezračevanjem za nove oziroma ni večja od 2 h⁻¹ za rekonstruirane stavbe"

Vpliv zrakotesnosti

Velik vpliv zrakotesnosti prikazuje potreba po energiji pri vzorčni pasivni hiši na spodnji grafiki. Če stavba ni izvedena z običajno zrakotesnostjo za pasivne hiše (n50 = 0,4 h⁻¹), temveč le z n50 = 3,0 h⁻¹, se energetska potreba stavbe podvoji. Pri tem ostanejo vsi drugi gradbeni elementi nespremenjeni. Potreba po toploti za ogrevanje se poveča za skoraj 12 kWh/(m²a) v primerjavi z dobro zrakotesnostjo sanacije (n50 = 1,0 h⁻¹, EnerPHit), če je stavba zasnovana in izvedena s pomanjkljivo zrakotesnostjo n50 = 3,0 h⁻¹.

Slika 1: Potrebna energija za ogrevanje identične hiše z različno stopnjo zrakotesnosti [Peper 2024].

Če pogledamo izvedene sanacijske projekte s pasivnimi komponentami v podatkovni bazi pasivnih hiš (www.passivehouse-database.org), vidimo odličen rezultat s povprečno vrednostjo n50 = 0,7 h⁻¹ (preprosto povprečje 459 projektov). Zahteva EnerPHit glede zrakotesnosti stavbe po sanaciji (n50 ≤ 1,0 h⁻¹) je torej v večini primerov dobro dosegljiva. Le 12 od tam vpisanih sanacijskih projektov ima izmerjeno vrednost nad mejo EnerPHit zahteve n50 ≤ 1,0 h⁻¹.

Slika 2: Analiza izmerjene zrakotesnosti pri 459 sanacijskih projektih v podatkovni bazi PHI [Peper 2024].

Osnovna pravila za dobro zrakotesnost:

Za zrakotesnost velja eno osnovno pravilo, ki ga je treba vedno upoštevati: stavba mora imeti eno neprekinjeno zrakotesno ravnino. Dve delno zrakotesni ravnini ne zagotavljata želenega rezultata, poleg tega sta običajno zahtevnejši za izvedbo in dražji.

Na primer, običajna „vetrolovna vrata“ za netesnimi vhodnimi vrati ne zagotavljajo zadostne zrakotesnosti celotne stavbe. Ta princip si lahko predstavljamo tudi s prispodobo: če v puščajočo vedro postavimo še eno puščajočo vedro, bo voda še vedno odtekala – enako velja za uhajanje zraka.

Zato se ne priporoča uporaba notranjega ometa kot zrakotesne plasti, če so znane šibke točke (npr. nedostopne leseni stropni nosilci brez ometa na stiku s steno).

Koncepti zrakotesnosti pri sanaciji:

Načeloma obstajajo naslednje možnosti za dosledno zrakotesnost pri sanaciji:

Krepitev notranjega ometa, tal ali zgornje etažne plošče oziroma strehe

Ta metoda je primerna predvsem pri temeljitih sanacijah v nenaseljenem stanju ali kadar je mogoče v veliki meri zagotoviti, da je notranji omet nepoškodovan in trdno povezan od masivne talne plošče do stropa ter tako neprekinjeno obdaja prostor.

Posebna pozornost pri zagotavljanju zrakotesnosti je potrebna pri naslednjih elementih:

• Vtičnice, kabelske napeljave in preboji v zunanjih stenah, stropih in tleh – ustrezno tesnjenje prebojev z zrakotesnimi manšetami ali tesnilnimi masami.

• Priključki oken na novi poziciji – zagotovitev trajne povezave z zrakotesno plastjo sten.

• Zrakotesnost pri stopniščih in prehodih v neogrevane prostore, kot so kleti ali podstrešja – uporaba tesnilnih sistemov in pregrad za preprečevanje nekontroliranega pretoka zraka.

Pravilna izvedba teh detajlov je ključna za uspešno zrakotesno sanacijo in dolgoročno energetsko učinkovitost stavbe.

Krepitev zunanjega ometa (pred namestitvijo zunanje izolacije ali izoliranih fasadnih modulov)

Ta metoda je primerna pri konvencionalnih sanacijah v naseljenih stavbah, saj zahteva minimalne posege v notranjost objekta. Prav tako je to smiselna rešitev, kadar zrakotesnost notranjega ometa ni zagotovljena (npr. zaradi lesenih stropov ali drugih konstrukcijskih posebnosti).

V takšnih primerih je potrebno:

• Okrepiti zunanji omet – popraviti poškodbe, v nekaterih primerih pa ga je mogoče izboljšati že z novo plastjo lepila (kot podlaga za izolacijo).

• Natančno načrtovati priključke na nova okna, da se zagotovi neprekinjena zrakotesna plast.

• Posebno pozornost nameniti prebojem za napeljave in kanale ter jih ustrezno zatesniti.

• Rešiti zrakotesnost pri prehodih na druge gradbene elemente, kot so kletna stena, čelna stena ali napušč. To se lahko doseže s spremljajočimi ukrepi ali z neprekinjeno pritrjenimi zrakotesnimi trakovi in folijami.

Pravilno izvedena zunanja zrakotesna plast prispeva k večji energetski učinkovitosti stavbe in zmanjšanju nekontroliranih toplotnih izgub.

V primeru, ko dosledna krepitev notranjega ometa (površine, inštalacije, okna, etažne plošče) v naseljeni stavbi ni

izvedljiva, prav tako pa zunanjega ometa ni mogoče izboljšati zaradi odsotnosti gradbenega odra, je treba najprej določiti naslednje ključne točke:

1. Potek zrakotesne ravnine (ZT-plast) v novem fasadnem modulu

   • Treba je jasno določiti, kje bo potekala zrakotesna plast v novem sistemu.

2. Obravnava difuzije vodne pare

   • Če bo ZT-plast na zunanji strani novega modula (pod fasadno oblogo), mora biti izvedena z difuzijsko odprtimi materiali, da se prepreči zadrževanje vlage.

   • Klasična rešitev je ZT-plast na strani, obrnjeni proti obstoječi steni, vendar to ni vedno izvedljivo.

3. Rešitve za tesnjenje stikov in priključkov

   • Zrakotesni spoji med moduli.

   • Pravilna izvedba tesnjenja pri stikih, kot so vogali, prehodi

     pri čelnih stenah (zatrepi) in stiki s tlemi.

   • Cilj je montaža brez odra, z minimalno porabo materiala in časa.

4. Možnost predhodne integracije zrakotesnosti pri oknih

   • Če je mogoče, naj se okna z že vgrajeno zrakotesno plastjo izdelajo v tovarni, kar zmanjša delo na gradbišču.

5. Tesnjenje mehanske pritrditve ter prebojev za kable in cevi

   • Potrebno je natančno načrtovanje in izvedba vseh prebojev, da ne povzročajo zrakotesnih pomanjkljivosti.

     

     

Z ustreznim načrtovanjem in izbiro materialov se lahko modularni sistem uspešno vgradi tudi brez klasičnega gradbenega odra in hkrati zagotovi visoka zrakotesnost stavbe.

Literatura:

[Peper 2024] Peper, S.: Rešitve za zrakotesno stavbno ovojnico. V: Serijska energetska sanacija po principih pasivne hiše. Zbornik 61 delovne skupine za cenovno ugodne pasivne hiše, Passivhaus Institut, Darmstadt, 2024.